Banner2021Pasica1

ZAGORELEC

Tura na ZAGORELEC (2090 m)

  • vodnika Matej Mlakar (PD Brežice) in Andrej Martinčič (PD Videm Krško), vodnik PZS.
  • Težavnost: zahtevna označena pot in lahko brezpotje
  • Višinska razlika: 1380 m vzpona
  • Čas hoje: 9-10 ur
  • Potrebna oprema: planinska oblačila in obutev, rezervno perilo, vetrovka, kapa, rokavice, (pohodne palice), sončna očala, pokrivalo in krema z zaščitnim faktorjem

Opis ture: 

Turo na Zagorelec (2090m) pričnemo malo pred PUS Bavšica. Po zanesljivih podatkih bo danes potrebno sodelovati v planinskem oviratlonu, saj se je v spodnjem delu doline zaradi obilice zapadlega snega ustvarila plazovina, na kateri se je pri plazenju kot ogromni čokoladni posip na smetanovi torti množično pridružila še pri tem podrto drevje strmih pobočij. Skupaj se je tako ustvarila še vedno na nekaj mestih nekaj metrov debela snežna podlaga in težko prehoden teren, skozi katerega so letos po sledovih na terenu zmogli le nekateri. Prebijanje skozi podrto vejevje nam je vzame kar nekaj časa, klasična pot skozi Tesne, ki je praviloma v spodnjem delu porasla z visoko planinsko vegetacijo pa zamenja na novo utrjena stezica, ki se mestoma izgublja v vegetaciji, predvsem ob snežišču v spodnjem delu, ki ga po prečenju snežnega mostu obidemo po levem robu. Občutki nekaterih, ki niso poslušali nasvetov o dolgih hlačah skozi visoke koprive in robidovje, so verjetno še globlji. Navkljub vsem tehničnim in orientacijskih zankam dobro napredujemo in pogled nazaj proti Rombonu napoveduje pravi sončni dan v visokogorju. Sopara ne pojenja in po dobri uri plazenja po goščavi prvič prečkamo potok z nekaj več vode, kjer se osvežimo še pred vzponom na planino Bukovec. Pes že nekaj časa že išče senco. Pot se povzpne proti pečinam. Ob njihovem vznožju povzpnemo do vnovičnega prečenja potoka in do sedaj prvega bolj strmega dela s prvim železjem v skali. Po vnovičnem postanku se v nekaj zavojih znajdemo na planini Bukovec. Andrej ugotavlja, da smo navkljub številčni zasedbi in dokaj nemogoči poti upoštevajoč časovnico na tabli v Bavšici zelo hitri, kar pa zame v tem trenutku pomeni le to, da sem do sem gnal prehitro. Nad kočo lažje napredujemo, nizek bukov gozd počasi zamenja ruševje in melišča, ob katerih se po slabše označeni planinski poti hitro dvigamo. Malo pred sedlom Kanja se na poravnanem skalnem delu ob balvanih tudi obložimo s hrano, pod nami je vrh Kanja nad nami pa preval z istim imenom, ki so mu domačini rekli tudi Pri farjih. Pogled proti Bavškem Grintovcu je veličasten. Delno porasla ostenja Pihavcev na drugi strani strmo padajo v dolino. Pred nami pa je tehnično najzahtevnejši del ture. S sedla, na katerega pridemo po nekaj deset metrih lažjega poplezavanja, je na drugi strani siten sestop po skrotju. Nekateri udeleženci ture gredo tu previdno in počasi, teren deluje martuljško, razrito in naloženo, bistveno bolj primerno za vzpon kot za spust. Spustimo se še za nekaj deset metrov in prečimo še strmo melišče ter se na prvem travnatem delu, kjer se zavija rahlo navzgor, ustavimo za daljši čas, da uživamo v novi gorski kulisi. Planina Zapotok, nad katero kraljuje slovito ostenje Srebrnjaka ter Trentski Pelc, ki od tu nekako bolj sramežljivo štrli nad Zadnjo Trento, poskušata neuspešno zastirati pogled na najvišjo goro. Sam krenem diskretno nedaleč stran na sedlo Čez Lužo, občudujem Šmihelovec, kjer počakam ostale. Najprej se povzpnemo na razgledno skalno vzpetino pred vrhom, nato pa še s sedla levo na Zagorelec, do vrh katerega vodi presenetljivo dokaj lahko grebensko brezpotje in je čudovit razglednik. Ugotavljamo, kaj nas obkroža in se čudimo divjemu svetu okoli, na katerem na celotni tudi navkljub visoki sezoni nismo srečali niti enega samega planinca. Sestopimo v dveh skupinah, nekateri so se odrekli vrhu in se spustijo po poti k Špičku. V spodnjem delu spusta zapustijo markirano pot in se povzpnejo po štirih po strmem brezpotju po melišču, čemur se v drugi skupini izognemo. Prečimo raje snežišče in se po travnatem delu nekoliko nižje povzpnemo po markacij, ki vodijo k planini Zapotok. Gledam meni neznano pot k Velikim vratom, ki povezuje to dolino na drugo stran k Soči in je od tu dobro vidna v ostenju Sravnika in Zapotoškega vrha ter sem v mislih tam gor, noge pa hitijo v dolino. Dolžino ture začenjamo čutiti na spustu, planina Zapotok s hladno vodo je kot puščavska oaza v vročem poletnem popoldnevu. Spust v Zadnjo Trento ni lahak, predvsem pes potrebuje strokovno pomoč, tistih nekaj zavarovanih delov sedaj uspešno premagamo. Volje nekako zmanjka na prodih v dolini, a se še najde način, kako obiskati Zapotoški slap nedaleč stran, ki postreže s prvovrstno osvežitvijo. Po skoraj desetih urah nas že čaka kombi, nekateri pa želijo videti še izvir Soče. Kar nekaj logistike je potrebne, da se celotna skupina spravi nazaj v tabor. Po trinajstih kilometrih pa je seveda tu še ploha...

 

Rdeča sled:

 

Poletni tabor za mlade

mepi

Posledica ljudske modrosti

Ljudska modrost pravi: čas je denar, znanje je moč:
čas = denar
znanje = moč
Po fizikalni formuli je

moč = delo / čas.
Če uporabimo gornje enakosti, dobimo enačbo znanje = delo / denar, kar preoblikujemo v denar = delo / znanje.
Analiza: Ko se znanje neomejeno kopiči, zaslužek konvergira k nuli glede na pravkar vloženo delo.

 

Moji strokovni članki

 Matematično teorijo imaš lahko popolno šele tedaj, ko jo napraviš tako razumljivo, da si upaš njeno vsebino pojasniti prvemu mimoidočemu...

Matematični problem mora biti dovolj težak, da nas privlači, in ne čisto nedostopen, da niso naši napori brezupni.Služiti mora kot smerokaz na za zapletenih poteh, ki vodijo k skritim resnicam, in nas nato nagraditi z veseljem ob najdeni rešitvi (D. Hilbert)

© 2015 MM