Tura 11 - Ferata, Kočna, Grintovec in Dolgi hrbet

Natisni

Ko smo snovali načrte za naslednjo turo krožka, sem najprej pomislil na Jezersko. Možnosti je tam veliko, na vidiku pa je bila tudi veličastna tura, ki smo lahko obogatili še z novodobno športno - turistično pridobitvijo kraja - ferato pod Češko kočo. Z Matejem sva se tako odpravila pod ostenje v bližino Sinjega slapa, ki teče s Spodnjih Raven in poiskala vstop v steno. Dan je bil kot nalašč za preganjanje po grebenih nad Jezerskim, tudi jutro je obetalo svežino vsaj nekaj ur po sončnem vzhodu. 

Ko sem prebiral opis te pri nas najdaljše športne ferate (razteza se dobrih 300 višinskih metrov), sem ocenil, da težavnost na najtežjem delu ne presega tiste v Gonžarjevi peči in da je to vseeno bolj naravno speljana ferata, ki jo zmore vsak dobro pripravljen in ustrezno opremljen planinec. Hipotezo, ki sem jo potrdil na terenu, pa sem vseeno testiral z največjo možno stopnjo varovanja. Tistega jutra je bila stena v spodnjem delu ferate dokaj vlažna, stopi pa dokaj blatni, tako da je bila zaradi drsenja bolj odločilna moč v rokah. Poskušal sem plezati brez uporabe jeklenice, a ni šlo prav daleč. Samo vpenjanje se mi je zazdelo nujno na previsnem odseku težavnosti E, pa tudi drugod v spodnjem delu se ga zaradi spolzke skale nisem branil. Ferata je novejšega datuma, med stopi je ponekod še veliko zemlje in mahu, kar dodatno otežuje prehod. Matej spodnji del zanesljivo in suvereno premaga, po prehodu skozi ruševje v zgornji del pa takoj nastopil težji odsek, ki pa zaradi manjše izpostavljenosti tik nad tlemi ni pretirano zahteven, nadaljevanje pa postreže s poplezavanjem enakomerne težavnosti, prav v tem delu vidim največjo lepoto smeri, nekako med nebom in zemljo, primerno tudi za tiste, ki imajo malo manj moči v rokah, a se počutijo mirno na izpostavljenih mestih in niso nagnjeni k vrtoglavosti. Skala v zgornjem delu ferate je kompaktna, pogledi na Ravensko Kočno izjemni, tik nad jeklenicami pa se počasi odpira predverje verige jezerskih velikanov. V zadnjem, dokaj položnem delu ferate, pa človek razmišlja... kam naprej.

Pri koči se nam pridruži še Alenka in družno jo mahnemo na Kočno po Kremžarjevi poti, ki ne slovi po veliki izpostavljenosti, je pa zelo zahtevna zavarovana pot težavnosti 3, kar jo nekako tako kot v šoli z oceno umešča v zlato sredino. Njena glavna značilnost je lepo rešen problem prehoda v sredini, kjer najde povsod naravne prehode po sicer zelo zahtevnem terenu. Na grebenu, kjer se združi Kremžarjeva pot s tisto, ki pripelje iz Kokre in Grintovca, spoznamo ključno mesto vzpona na Kočno; ozek preduh, ki visokoraslim ne pušča veliko prostora in prisili vsakogar, da pokuka čez rob stene in ugotovi, kje sploh v resnici je - visoko nad gruščem Dolcev, a hkrati tako blizu cilju, vrhu Jezerske Kočne. V resnici je potrebno vztrajati še kakšne pol ure, a pravih težavnosti do cilja več ni, le na vrhu komaj najdeš dovolj mesta za vse.

Ideja za Grintovec je prišla nenadoma. Nazaj na Dolško škrbino, prečenje grebena nad Dolci in potem še vzpon na vrh. To je naslednja etapa v dnevu. Z grebena se večkrat spogledamo s Kočno, ki se začne kopati v oblakih. Ti jo tu in tam popolnoma prekrijejo. Na severni strani Grintovca pa vroče sonce. Žge. Začnemo na šodru. Kar dolgotrajen je vzpon na vrh, mogoče tudi zato, ker ne postreže z dovolj adrenalinskimi vložki. A niso vsi istega mnenja. Nadaljujemo po šodru. Tik pod vrhom papride drugačna sekvenca - potrebno je priti po zračni prečki čez nekaj klinov, kar turi poveča tehnično zahtevnost. Matej hitro skoči čez in prvi pride na najvišjo točko dneva. Na vrhu poskrbimo za planinca in ga fotografiramo, tako da 'bodo doma verjeli, da je prišel na vrh.' Tako zelo 'fletni' izpraznimo zaloge.

Mlinarsko sedlo sem nam zdi dokaj oddaljeno, a izbire več nimamo. Najprej na Mali Grintovec. Tam Matej zajaha greben in se čudi višini sedla. Verjetno še najbolj zahtevne odseke prečenja hitro pustimo za sabo. Na Mlinarskem sedlu pa pogledam na Dolgi hrbet (2470 m). Kar 22 let je minilo, odkar sem zadnjič stal na vrhu. In kolikokrat sem šel mimo? Samo lani trikrat. O, ti hrbet ti, danes bova poravnala račune. Sicer mogočjo ostenje z severa in tudi spoštovanja vreden pogled z juga se z grebenskim prečenjem hitro pokori osvajalcem. Plezanje za dušo, je komentiral Matej in povpraševal o prečenju od vrha naprej k Štruci. Skromno sem pripomnil, da si pustiva to za drugič in tako zopet Dolgemu hrbtu vzel neuspešno mero čez hrbet. Pa niti mislil si nisem, da bom danes prišel na ta vrh. Ja, ture v Grintovcih včasih delujejo kot da loviš vrhove, a te v resnici žene nevidna sila, ki se ji lahko upre človek le s pogledom na sončni zahod, ki napoveduje zadnje ure dneva. Po Frischaufovi v dolino, pa potem še do avta pomeni vsaj dobre tri ure, se mi zasveti! Počasi se skupaj spustimo proti Češki koči, prav nič ne hitimo. Avstrijca, ki sta tako zmedeno skakala po grebenu Malega Grintavca, in verjetno iskala ustrezno informacijo o poti na Mlinarsko sedlo, sta že v meliščih na Zgornjih Ravneh. Nekje pod Kočno se začno oglašati ovce. Prebijemo 12 ur hoje ta dan in misli počasi usmerjam k joti in palačinkam. Popolnoma se razbremenim šele, ko natočim studenčnico in se sezujem ter poskušam bos zakorakati v dolino. Če odmislim nenavadno soparno noč, temo, skozi katero smo se prebijali do avta, in za moja stopala nenavadno ostro kamenje na poti, je bila noč popolna :)

Nekje v dolini pa še enkrat pogledam na uro. Ambit kaže 2006 m vzpona, 14 ur hoje, in 18 km hoje (Alenka še kakšna dva km več, saj je šla h Karničarjem okoli). Čestitke.