Cilj je bilo združiti vse večje vzpetine nad Gornjim gradom v eno turo, kar vključuje razgledno hribovje Florjana,  Veliki Rogatec in Lepenatko, Kranjsko Reber in celotno Menino z vsemi planinami, ki se postavijo na poti s Črnivca. Ali mi je to uspelo? 

Pri načrtovanju mi je bilo jasno, da bo potrebno premagati tri tisoč višinskih metrov na razdalji okoli petinšestdeset kilometrov. Vse skupaj me niti ni tako zelo skrbelo, a dejstvo, da so posamezni odseki trase le za pešče, teoretično in praktično, pa je težavnost turi le še povečalo. Najprej sva s Silvotom zavila na Šokat, dirjanje ob Šokatnici  se je končali pri prvem omembe vrednem križišču po par kilometrih. Obrnila sva na desno v smeri Jurčkove poti. Šlo je po asfaltu in Silvo ga je žgal v klanec, da je peklo v stegnih. Jurčkova je šla desno, midva pa naravnost, pa kmalu še enkrat desno ob potoku na makadam, ki je hladil zrak jutra po dežju. Silovit štart so v glavi prekinjali razgledi na Menino planino na nasprotni strani doline. Delovala je kar daleč. Rogatca in Lepenatke se sploh še ne vidi, do Florijana pa še nisva niti zlezla. Prva v vrsti pa je Sleme, nerazgledna vzpetina, prva nad jurjem, katere se mislim lotiti s kolesom kar po grebenu... Na Sp. Lepi Ravni prideva na asfalt, kar pomeni nekaj kilometrov hitrega spusta rahlo navzdol,  a je tega kmalu konec, s klancem prideva na makadam, ki naju pripelje na višino nad  tisoč, na Slemškov vrh. Bolje je iti kar na greben po gozdni vlaki, a me tam zavede makadam, ki v rahlem spustu obeta, da obideva Arničev vrh in se na Sleme pripeljeva nekje na sredini, kar bi pomenilo kakšen kilometer manj nošenja koles po ozki grebenski singlci. Zadnji metri na greben se tako v nasprotju s pričakovanji zgodijo v orto položaju glede na strmino in na vrhu mi kar odleže, da bo potrebno iti le še po grebenu naprej. Pot ni vozna, tudi prostora za  kolo je bolj malo, Sp. Špeh pa je relativno daleč. Nekako srečen sem lahko, saj drugače semkaj verjetno ne bi nikoli zlezel, si pravim.  Ko končno doseževa planino, se mi uspe z zdrsom povaljati v razmočenem  blatu, kjer so svoje ostanke pustile tudi množične prebivalke planine,  odločiva se obiti Rogatec in prikolesariti s severa. Tako je spust za kakšnih dvesto mimo višincev mimo kmetije Zg. Klinar neizogiben, potem pa v zložnem ritmu do točke pod sedlom Kal, kjer greva peš na Rogatec in nato še na Lepenatko. Vrhova sta etapna cilja ture, zato na Rogatcu užijeva nekaj razgledov naokoli. Nič se nama ne mudi. Na Kranjsko reber ali Kašno planino kot vrhu pravijo domačini, se vije sprva sprva makadamska ceste, do katere prideš s sedla Kal po nekaj sto metrov mimo nekaj jeklenic, potem pa je potrebno poiskati za ovinkom pri Malem Rogatcu prvo pravo vlako na greben, ki ste preko sedla Kunšperk pripelje pod Kašni vrh, kjer te čaka cesta. Nošenje kolesa po grebenu gor in dol je neizbežno, ko dosežeš sedlo Na kalu pod Kašno planino, pa se lahko odločiš tudi za direktno na Črnivec levo. Midva kreneva naravnost na planino in potem proti vrhu. Razgledi so čudoviti, prehode s kolesom iščem med praprotjo in robidičevjem. Skala na vrhu napoveduje konec znojenju, ki ga blaži oster severovzhodni veter. Spust je tehnično težak, kar nekajkrat je potrebno s kolesa. Nekje na poti pod planino izgubim svojo navigacijsko napravco, in to opazim šele spodaj nad Črnivcem. Nazaj bo treba, si rečem in naslednjih 50 minut porabim za premagovanje tistih dvesto višincev nazaj navkraber, malce pa makadamu, potem pa po zaraščeni poti po gozdu in ko sem že hotel odnehati, opazim na poti tisto, kar iščem. Z vztrajnostjo včasih poplačaš neumnost trenutka. Na Črnivcu kreneva v smeri vasi Poljana in potem levo pod Tomanovo planino po planinskih oznakah, cesta se konča v vlako, ta pa pri križu nadaljuje po ozki poti na greben. Ker je baterija prazna, nimam dostopa do karte in nadaljujeva po občutku. Drživa se rdečih pik in po kakšnem kilometru nošenja kolesa prideva do planine Ravni, kjer Silvo povpraša planšarja v džipu za pot. Kar navzdol kakšen dober kilometer do ceste in potem na Menino... Sam ne želim spremeniti načrta in vztrajam - do planine Travnik grem direktno, pa čeprav nosim kolo. Najini poti se ločita in pade stava, ki jo potem v domu na Menini tudi izgubim  - za vztrajnost sem tokrat nagrajen z skoraj enournim dodatkom v prečenju Menine, kjer na planinski poti kolo večinoma nosim, električnih ograj in les pa je tudi kar nekaj... Silvo pa jo medtem šiba elegantno po cesti do Grebena in potem h koči. Planina Travnik je res lepa, zato je ves trud poplačan, ko si jo ogledam in pokramljam s pastirjem na planini.  Do prve makadamske ceste je kakšna dva kilometra blago navzgor, a kolesariti skoraj ni možno. Kolo pridobi na relativni masi, a vztrajam na višini in na csti zavijem desno, potem pa levo, na sever. Ta kombinacija povzroči, da ceste zmanjka, sem nekje pod Kurjim vrhom in preostane mi , da prečkam Menino kar povprek. Dom pride kat naročen, ko imam že vsega dovolj, do doline pa je še dvajset kilometrov spusta, ki ga opraviva zanesenjaško, noro in nepozabno večerno dirjanje po ovinkih se konča v  Bočni, a ves premražen v kratkih rokavih neutrudno poganjam še do avta. Tisto, kar je ostalo od hrane, je res teknilo. In tudi Silvotov zbadljivi jutranji 'today is your day' je dan označil s presežki v štartu, kar je cilj le še presegel. 

razdalja
65.7 km

max-min	min	max	gor	dol
1136 m	425 m	1561 m	2887 m	2871 m