• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Previous Next

Bike&Hike - Stegovnik

Bike&Hike tura iz Tržiča na planino Konjšca in na planino Javorniki, nato pa vzpon na Stegovnik skozi Stegovnikovo Okno, po brezpotju nazaj h kolesom in nato še pod Stegovnikov slap s ciljem v Tržiču. 

Dolžina: 58 km, Višinska razlika: +/- 2200m

Iz Tržiča strmo proti glasnim zvoncem cerkve sv. Katarine v Lomu. Večina prebivalcev vasi se je na današnji cerkveni praznik zbrala prav tam. Ko vrtim pedale in se peljem mimo, se sprašujem, kaj se je zgodilo z mojo vzgojo v otroštvu, da sem zrasel v nekoga, ki gre raje trpet v makadamske klance kot pa poslušat pridige cerkvenih dostojanstvenikov - na turi, ki ti vnaprej prav ničesar ne more obljubiti in v kateri imaš vseeno nekaj možnosti, da na koncu le najdeš samega sebe in to brez pomoči višje sile, le izgubiti se ne smeš.  Tistih nekaj prvih kilometrov klanca  mine kar hitro, čeprav  se vzpenjava po asfaltu. Zavijeva s ceste proti Konjšci, skozi vas in kaj kmalu se znajdeva na bolj domačem terenu - makadamu. Pot se počasi dviga in dan navkljub skoraj pobožnim željam vremenarke ne gre proti tridesetim, temveč me začne že kar malo hladiti. Na prvem križišču nad 1000m greva levo, pustiva Tiča za drugič, danes naju čaka hrib, na katerega hodim že skoraj dve desetletji, predvsem zato, ker leži nekje tam stran obkrožen z vsemi tistimi višjimi in bolj opevanimi sosedi, ki se jim do zdaj še nisem mogel upreti še preden sem prišel do tja - do g.Stegovnika. V resnici gre za hrib, ki ni nič posebnega, še tistih 1700m ne doseže, a ima za razliko od svojih sosedov drugačen izgled - izrazit skalni greben, delno prasel z ruševjem, ki na obe strani stmo pada tako na sever kot tudi na jug, pa tudi dostop, če odštejem tiste, ki se na motoriziran način vozijo podenj, sploh ni kratek.

Prav zato se ga imava namen lotiti s kolesi. A vedno kaj pride vmes. Tokrat sta to dve planini - na Spodnjo Konjšco se pripeljeva po razritem makadamu, kjer preživijo le tisti s pogonom na vse kolesa in gorski kolesarji. Klanec dosega občasno nad 15%, a največjo težavo povzroča neutrjen makadam, kar priča o tem, da se tu kaj pride ne vozi. Na planini poleg nekaj deset krav ni kaj prida miru, obeta se zabava specialnega dela Erjavčeve čete, ki namesto božjega hrama izbira gorski zrak pod slovensko zastavo  nedaleč stran od kupov kravjekov. Po hrani že diši, a ne počutim se vabljenega, zato kreneva naprej - do Zgornje Konjšce, ki je slabih dvesto  višinskih metrov višje. Pot po pašniku te zvabi v gozd, nato pa po razritem v klanec, pozabi pedaliranje, gre le peš. Nekje pred največjim klancem pa ugledam na levi zelen prehod, ki mi omogoča, da se spet lahko usedem na kolo. Pot pelje do okoli, a večino časa si lahko vseeno na kolesu - tako lahko vsaj rečem, da sem kolesaril. Nekje na mokrih skalah padem in udarim po ročici zadnje zavore, zajla poči in ostanem le s sprednjo zavoro. To bo danes zabavno. Razgret od pravkar doživetega se spustim v napačno smer in Belo peč, dober razgled na jug,preprosto kiksnem. Z Zgornje Konjšče ni razgleda in kot sam ugotovim, gre za eno najbolj dolgočasnih planin, sploh pa zato, ker na vrhu ta dan ni nobene živali. S planine  se odpraviva proti planini Javorniki. Na novo zamenjane ploščice prevzemajo odogovornost za vse, zato cvilijo, da se celo krave ozirajo. Izbereva drugo cesto, ki pripelje najprej na sedlo pri zavetišču GRS po južni strani. Klanec ne sprejmeva s pretiranim navdušenjem, na sedlu si privoščiva kratek počitek - hrbet mi pravi, da moram spremeniti položaj. Do planine Javorniki od tu ni več daleč, tudi napora po dolgem vzponu ne čutim več. Planina ponuja lep razgled na Storžič in če imaš še kaj denarja, ga lahko tukaj zlahka zapraviš. A gibanje je omejeno, zato kreneva dalje. Dileme, od kod se povzpeti na Stegovnik, ni več. Poiščem slepo cesto do Šrotovca, od tam naprej pa s pomočjo stare jugo specialke najdem neko vlako, ki se divje dviga proti sedlu med M.Javornikom in Stegovnikom. 

Tik pod vrhom se je potrebno prebiti po gostih travah in smrečju, ki zapira poglede na vse strani. Z smerjo orto na plastnice rahlo levo prideva na označeno pot na Stegovnik. Aja, ose. Pohodim osir in kar nekaj se jih znese na drugo, nedolžno žrtev. Malo manjka, da odpoveva izkrcanje na 1696m, a se navkljub bolečinam nedolžna žrtev žrtvuje še enkrat in gre naprej. Pred Oknom pa ima dovolj. Proti vrhu krenem sam, po njenem pa porabim za obe smeri bistveno preveč časa. Visoke zahteve pač. Vrh me ni razočaral, tudi pes bi užival, če bi bil z mano, pomislim. Povratek pa po drugi... Os pač ne želi več srečati, zato se jim ognemo. Seveda na ta način je naše novo brezpotje še večja jeba.  Na srečo najdeva pot nazaj brez večjih zapletov, tudi od koles nisva več daleč, tako da začenjava razmišljati o užitkih pri spustu v dolino.  Vode ne manjka, slapu pri vasi Medvodje pa se ne da izogniti. Zdaj, ko slap nima veliko vode, je pravšnji za kopanje. Le s temperaturo telesa, ki potrebuje ohladitev, je treba priti. Gužve ni. Naprej do mesta gre po gladkem makedamu hitro in uživaško. Čez Jelendol in Dolino, kjer si ogledava Bornovo dediščino,  pa potem skozi Dovžanovo sotesko in naša tura je pri koncu. Slikovito, mogoče pa se je vsaj enemu izpolnila dolgoletna želja. Ko ti je dopuščeno, je vse v disciplini.

 

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...