Cicka, dva psa, zvon želja in krokar.

Prednost tistih, ki radi vstajamo (pre)zgodaj, je da si kmalu po peti zjutraj lahko že v avtu in na poti v hribe. Je rekel, da gremo na Peco, pa so bili popoldan spet skoki, porabo goriva pa je tudi potrebno prilagoditi tedenskim potrebam, zato sva v Zidanem Mostu namesto desno zavila levo ter kmalu zaustavila ob nama že znani, najinima pasjima družabnikoma pa še skrivnostni cicki.

Manever prečkanja Save sva ponovila trikrat, ko smo bili vsi srečno čez, smo šli iskat škrate v njihovo zelo pomladno šumečo dolino, razigranost potočka poskakujočega po z mahom pokritih skalcah je prav od blizu zabeležil Nikon, Lumpi in Aron pa sta se ta dan prvič osvežila v vodni kopeli. Na prvem stiku z asfaltom naju zaustavi tabla, ki sva jo na lanskem poletnem skoku na Kum ignorirala - Nebeška Gora 50 minut. Pogled usmeriva proti tistemu, za kar sklepava, da je vrh in "poznavalsko" oceniva orto vzpon naravnost navzgor na dobre pol ure, nekdo izmed naju je omenjal celo 15 minut. Pa sva šla. Kar naravnost navzgor in po celem snegu s pomočjo palic za najboljšima vodnikoma po takšnih poteh - Aronom in Lumpijem. Sonce se je poigravalo z uravnavanjem moči, na trenutke kar poletno močni žarki so ob najinem vzponu po prisojnem pobočju drevesa slačili iz njihovih ledenih oblačil ter med naju spuščali rafale padajočih ledenih drobcev. Na vrhu, ki to še ni bil, sva se čudila samo dvem velikim štorom ter dejstvu, da je ta neznani osvojeni vrh višji od sosednjega, na katerega vodi bolj shojena pot. Ko ji slediva na (kot sva kasneje ugotovila) res za dva metra nižji vrh, naju na odrezanem robu pričaka zvon želja, pod katerim si privoščiva zgodnjedopoldansko uživancijo na pravi zimski plaži. Nebeška Gora upravičuje svoje ime. Popolnoma. Po krajšem počitku ter razposajenem pasjem boju za najboljšo pohodno palico se spustiva po markirani poti navzdol, kmalu postane preenostavno, zato jo spet mahneva po zasneženem pobočju navzdol do izhodišča na asfaltu. Odločiva se, da turo poimenujeva NegremnaKum in jo ubereva po gozdni vlaki na sončni greben, katerega skalnate ojstrice sva občudovala ob vzponu po Škratovi dolini. Na začetku lepo shojene poti čisto po vrhu grebena je to lahkotno poplesavanje gor in dol, ko pa se približava skalnim balvanom, naju z veličastnim preletom nad strmo potjo pozdravi bleščeči krokar z zavidljivim razponom kril, na drugi strani skal pa izjemen pogled na Grintovce, ki so se spet belo bleščali v pomladanskem soncu. Razgledi za bogove s krokarjevega bivališča. Poti na grebenu sledimo malo tu, malo tam do široke vlake, ki vodi v nasprotno smer, kot želimo, zato se vsi skupaj zapodimo najprej po razu, nato pa po z listjem bogato založeni grapi naravnost navzdol do Škratove doline, po njej pa po že znani poti do cicke, čez Savo in proti domu. Greben, ki nam je tako bogato popestril turo, se imenuje Plašatka. Tura za uživanje na manj shojenih in brezpotnih. A.

razdalja
0 km

max-min	min	max	gor	dol
n/a m	n/a m	n/a m	n/a m	n/a m