Cres, Lošinj, Srakane, Unije

Cres, Lošinj, Srakane, Unije

Natisni

1. dan: Cres - Osor (45 km)

2. dan: Osor - Lošinj - Srakane (35 km)

3. dan: Srakane - Unije - Osor (25 km)

 Zahodna obala Cresa je verjetno ena najlepših v Severnem Jadranu. Civiliziranih dostopov takorekoč ni ali pa so zelo redki, kot po nekem nenapisanem pravilu pa si čudovite plaže sledijo vsakih nekaj kilometrov, kjer je prostora le za tiste, ki tja pridejo po morju.Verjetno je minilo kar nekaj časa, odkar grem kam tako zelo nepripravljen. Polno glavo turbolentnih dogodkov, ki ji s posedanjem doma nikokor ne zmorem ubežati, si želim zamenjati s praznino časa v prostoru brezčasnega in absolutnega.

 Ko imam tokrat pred sabo nekaj prostih dni in  nekaj ur za odločitev, mi od vsega, kar se mi zazdi kot pomembno, uspe obiskati le fotokopirnico, kjer mi je s pogledom na navtično karto končno jasno, da grem. Zvijem ju in še enkrat  pomislim, če si vse skupaj resnično želim. Pravega odgovora ni, prisluhnem in čakam. Da. Nekaj hrane bo vseeno potrebno, šotor, spalna vreča, pa nekaj za pod rit,  se slišim, ko se spominjam komarjev in trdega sedeža z zadnjega večdnevnega veslanja na Kornatih. Čoln Seabird Expedition LV, ki me je moral prenašati na letošnjem poletnem veslanju od izvira do izliva Krke, bo tokrat za spremembo okusil morsko vodo, tokrat brez brzic in skokov, ki se jim preprosto ni bilo mogoče izogniti na Dolenjskem. Čoln je na reki vidno trpel, na cilj je prišel kot po hudi bitki. Tudi tokrat mi družbo dela Silvo. Večino časa v avtu preživiva  v tišini, Silvo poskuša nadoknaditi primanjkljaj spanca zaradi nočne izmene, meni osebno pa tudi ni do pogovora. Še malo pred trajektom sva v dilemi, kje začeti.

Na koncu sprejmeva načrt, o katerem sva govorila na začetku: naslednje jutro iz mesta Cres na Osor, od tam okoli Lošinja in potem zadnji dan nekako do avtomobila. Trajekt zamudiva za nekaj minut in dobra ura nezaželenega postanka naju opomni, da bo tokratno potovanje na Cres trajalo pozno v noč. Zanimivi so občutki, ki jih doživljam, ko odhajam na trajekt v jesenskem času. Ni turistov, morje in obala delujeta naravno, pomirjajoče. Večina ljudi na trajektu za Cres je Slovencev, kar mi daje občutek, da nisem šel nikamor. Ko se izkrcava med zvezdami, se zaveva, da bo potrebno poiskati kakšno pronočišče. Uležem se med visoke trave med borovci nekje na severnih obronkih mesta Cres. Nočna panorama postreže s čudovitimi razgledi v noči rastoče lune. Silvo se takoj zavleče v vrečo, sam pa se spomnim svojih snidenj s komarji.Obdan z mrežo se počutim kar malce preve ujetega, pogled na luno pa se počasi izgublja in zavest preide v sen.

1.dan:

Sveže jutro je polno neke energije, sonce počasi odkriva modrino. Brezčasnost trenutka se mi prikaže v pogledu, kjer sprva ne začutiš, da bi bila pokrajina naseljena. Čez čas zaslišim zvok starih barkač, ki se počasi približujejo obali. Zmečem kramo v avto in začenjam razmišljati o dnevu pred mano.
V mestu Cres parkirava na prvem mestu ob obali, ki to dopušča. Ponavadi človek tik pred zdajci ugotovi, kaj resnično potrebuje. Tudi tokrat nekaj nepotrebnih stvari postavim nazaj v avto. Težo čolnov povečava za nekaj kilogramov. Zanimiv razmislek, ki se mi poraja, je stopnja materialne skromnosti, ki jo človek še lahko doseže, če mu je to v interesu.8 Kar prevečkrat se mi namreč ponavlja naloga, kako imeti s sabo čim manj, čim lažje in čim bolj uporabno, kvalitetno in nepokvarljivo. Naj gram v hribe, veslat ali pa kam z otroki. V današnjem času te vrline zamenjujemo s tistimi najnovejše, vrednejše, z več. Tu pa kar naenkrat prav ta miselnost ne sodi zraven. Najvrednejšo opremo sem tako pustil doma, saj se v živo spominjam svojega preminulega Nikona, ki je zaplaval v Krki, ko sem ga slabo zaprl v komoro čolna.
Bonaca ob odhodu dogodek kar preveč idealizira, vonj po ribah z obale mi ostane s spominu kakšne pol ure.Poštena burja, ki jo Silvo ironično poimenuje močnejši maestral, s severa peni in v sunkih vzdiguje še prej popolnoma mirno gladino.
Vajen kajaka na divjih vodah, mu ta rodeo le razbija monotonost veslanja, meni zanimivo postaja zahtevno. Do rta odrešitve imava še kakšne pol ure, še kar dosti časa.Hiter obrat v levo bi nam moral močno olajšati delo. Dolgi valovi, ki so prihajali z desne, bova imela v hrbet.. Nekajkrat se komaj obdržim v čolnu. Želje, da bi kaj slikal ali posnel, ni več. Veslo mi veter na trenutke trga z rok. In ko tako pametujem v sebi in razmišljam o strategijah, me mine. Človek se preprosto prepusti in čaka.
Ko na rtu obrneva proti jugu, skoraj ni potrebno veslati. Le smer je potrebno držati, za kar poskrbi krmilo. Nekaj pogledov na karto in iskanje najbolj znane plaže pos pečinami vasi Lubenice se iskaže za zadnje branje tega dne. Veter jo iztrga iz objema elastike, s katero je bila pritrjena na čoln in odnese nekaj deset metrov stran. Takoj izgine pod vodo. Kot bi ne želela več
sodelovati. Pred uvalo Sv. Ivan, se morje začuda zopet umiri. V zavetrju se počasi izkrcava in malce pretegneva noge. Tek na nekaj 330 m visoke Lubenice te preprosto sili, da se obrneš nazaj in posnameš mogoče kakšno fotografijo odveč. Domačinka odkrije skrivnost: ime vasi naj ne bi izhajalo iz nam znane zelenjave, temveč iz 'lube', čemur pri nas pravimo ljubice. Tako bi naj bil kraj domovanje štirih deklet, ki bi naj jim dvorili fantje... Kot dve premalo oblečeni atrakciji za domačine, odete v volnena oblačila, se sprehodiva po opuščeni vasi. Le veter občasno prekine popoln mir na robu pečin. Voda v vasi je speljana od Vranskega jezera, zato na pipi pod cerkvijo ne manjka dobre pitne vode. Ob spustu se zagledava v magline, ki viseče na drevju spominjajo na hrapave češnje. Silvo sladkast okus sadja asocira na marmelado, mene pa preseneča, da tovrstnega sadja še nisem spoznal. S pomočjo sončničnega namaza začneva uspešno zmajševati prekomerno količino kruha. Na koncu se bo kasneje izkazalo, da ga imava vsaj še za dva taka kroga veslanja. Jabolk hitro zmanjka, sendviči, ki jih vegani ne konzumirajo, pa ostanejo v moji lasti.V Plavi groti, nekaj deset metrov dolgi jami, opazujem igro svetlobe in teme. Prosojnost in barva, ki je odvisna od vpadnega kota, me prevzame. Martinjščica je prvo in tudi edino turistično naselje na dobrih 40 km zahodne obale Cresa. V vasi napadeva cerkev Sv. Kuzma na bližnjem hribu. Treking telovadba služi predvsem telovadbi otrplega hrbta. Po nekaj orientacijskih vložkov si celotni kraj ogledava tudi z vzpetine. Pri rtu Ustrine burja spet ojača. Silvo se prebija nekaj ato metrov za mano, k meni pristopi čoln. Očitno je nekaterim nenavadno, da veslamo po takem morju, zato čiča ponuja pomoč. Mogoče ima prav, zato tudi sam zavijem v zaliv in čakam, da pride Silvo, ki pe se odloči, da nadaljuje naprej proti Osorju, saj nas čas že močno preganja. Njegovo odločitev prezrem, zato po kakšni uri nenadejanega čakanja zadošča, da se prepričam, da je možno dvoje:ali plava nekje ob čolnu ali pa je že v Osorju. Prvo možnost odmislim po pregledu terena, zato ob mraku krenem naprej. Če bi malce razmislil, bi moral vedeti, da je možna le druga. Nekaj kilometrov pred mestom zagledam idilično mesto na plaži, kjer postavim šotor. Negotovost olajša sms sporočilo - ...v  Osorju med jadralci v edinem apartmajih v mestu. Tišino noči prekinjajo ribiči, ki izkoriščajo dobre pogoje za ulov.

2. dan:

Jutro je mirno, rahel veter pihlja s severa. Rahlo pozibavanje na dolgih, a počasnih valovih, ki se karakterno popolnoma razlikujejo od včerajšnjih, me v dobre pol ure pripelje do rumenega čolna, ki sameva v zalivu za kampom. Uro in pol spoznavanja kraja in iskanja rešitve o odhodu domov zadnji dan me pripeljejo do nadvse slastnega štrudla v mestni trgovini. Ko čakam na lastnika rumenega čolna, pomislim o pomenu nomadskega življenja. Vedno v pogonu, dostikrat napeto in polno nepričakovanih trenutkov, a na drugi strani popolna spokojnost in mir v trenutkih, ko intenzivnost doživetij poneha. Osor zapustiva, ko je sonce že visoko in se ob vzhodni obali ležerno premikava proti Lošinju. Nerezine, simbol krških dopustnikov, samevajo v postturistični sezoni.
Vzporedno z rtom pri Punta Križi se morje predrami, kar sprejmeva z navdušenjem, saj je veslanje že dokaj monotono. Do mostiča pred Malim Lošinjem mi nakajkrat zalije hrbet, ravno prav, da na trenutke močno novembrsko sonce ne povzroča vročinskega nelagodja. Ko tako človek vesla, se mu pojavljajo v glavi vprašanja, ki se mu sicer ne bi, kot naprimer odkod ime Lošinj. 'Včasih so bile povezave z otokom celine zelo slabe in otočani bi naj trdili, da se tam 'loše živi', so mi kasneje razlagali. Očitno se je v Malem Lošinju, ki je dosti večji od Velega, živelo manj slabo.:)  
V mestu začutiva pravi jesenski pridih mediterana. Drugačno kot poleti, tokrat prijetno umirjeno, kar vabi na počitek na toplem pomolu. Ker se ne moreva odločiti, kam naprej, odločitev prepustim Silvotu. Izbere Vele Srakane, kar nas usmeri nazaj na sever. Po uri in pol veslanja se izkrcava na otoku, kjer poskuša Silvo takoj vzpostaviti vez s prišlekom. Izkaže se, da je otok naseljen in da poleg treh stalnih stanovalcev, kakšnih 200 ovac, tu občasno prebiva še nekaj vikendašev, skoraj vsi iz Slovenije, ki v svojih kamnitih hiškah uživajo v raju na koncu svetu kot sami pravijo. Smešno ime otoka Srakane izvira iz italijanske besede za trstiko - 'canne'.Včasih skoraj popolnoma porasel nudi danes zavetje tudi okoli 1000 racam, ki so jo pripeljali maloštevilni Srakanjezi, prebivalci otoka. 


Prijaznosti para iz Kopra ni možno ubežati, zato se odzoveva povabilu in ju obiščeva. Še prej pa morava na obisk najvišje točke otoka in na treking po škrapljah na zahodni obali otoka.  Večerni obisk pri naših slovenskih gostiteljih obogatita domačina, ki na dolgo in široko razlagajo o življenju na otoku in njih samih, tako da večer preživiva nadvse zanimivo. Če k temu dodamo še marone, ki so jih pripravljali sosedi, je večer popoln. Čeprav je Silvo za spanje na pomolu, sam raje sprejmem povabilo, tako da ovalne kamne na plaži zamenjam s posteljo pri naših gostiteljih in prespim pod trdo streho. Topel tuš ne škodi,  četudi je popoldansko kopanje na praznični prvi dan v novembru delovalo nadvse osvežujoče.

3.dan:
S svitom odrineva do otoka Unije, kjer iz najbližje uvale peš napadeva mesto. Na otoku se posloviva, Silvo se odloči deponirati čoln kar na otoku. Ko ostanem sam, opazujem vse še bolj intenzivno. Modrino in tišino vpeto v eno prekinja veslo, ki ritmično pozibava kajak. Svetloba okoli čolna se lomi na poseben način, globino modrine sekajo pasovi srebrnine žarkov. Opazujem zahodna pobočja Osorščice in strmim v rt, kjer pot zavije nazaj desno k Osorju. Ko dosežem mesto malo pred poldne, je pred mano naloga - poiskati prevoz do Cresa. Redne avtobusne linije, ki v jesenskem času vozijo zunaj sprejemljivega časa, mora zamenjati druga oblika transporta. Po slabi uri štopanja mi v pickupu ustavi lokalni ribič, ki mi mimogrede razloži zgodbo svojega življenja. Z zanimanjem prisluhnem njegovi trditvi, da se vsako potovanje konča dobro.Res se mi zdi, da ljudi s plastenko ob cesti domačini gledajo z malce več sočutja, kar popotnikom omogoča večjo stopnjo socializacije.
Sledi vožnja nazaj v Osor in čakanje na potnike iz Srakan, medtem pa pade odločitev za tek na Televrin, ki v tem jesenskem za razliko od tistega v visokem poletju času kaže pristopniku bistveno bolj prijazen obraz. Panorama je čudovita in ko se se prav tam obrnem okoli, začutim, da prihaja čas odhoda.