Smo se odpravljali in končno tudi šli. Klasično romanje od Rudijeve koče na vrh smo zamenjali za malce bolj razgibano, nam še neznano grebensko pot, ki se je iz začetnega pristopa po plezalni poti vila do vzhodnega vrha. Za razliko od glavnega vrha je bistveno bolj zračen, osamljen pa tudi. Čeprav je začetek z doline minil dokaj monotono, kar je bilo videti tudi pri najmlajših,  je pot pot vrhom zavila v skalovje... 

Kako so se tisti balvani na vrhu zložili skupaj je postalo zame nekako nepomembno vprašanje dneva. Grmenje na Maclju in nekaj kapljic je občutke na vrhu je samo situacijo še nekoliko popestrilo. Nekaterim se je zato začelo muditi, sama grebenska pot pa je mladini vlila kar nekaj novih moči, saj se je na zahodu z najvišjo točko ponujala tudi malica iz nahrbtnika. A tam doživimo drugi obraz gore... Pod devetmetrskim križem se počutim kot romar, občutke samote zamenja nenačrtno druženje s štajersko-haloško hordo pristopnikov. Hitro pospravimo vse, ker je bilo domače, gostota turistike nas požene dol, mimo spominske obeležbe najstarejše nadelane poti na Slovenskem, mimo Rudija po cesti in pri prvi kmetiji na levo ter mimo  cerkve sv. Donata. Pa mi ona pravi, da je Donačka bila prej 'Rogaška', pa tudi Rogatec in Rogaška Slatina naj bi izhajala iz besede rog. Prav naša gora pa bi naj vsem tem dala svoje z svojo obliko s strani, kar pa nekako ni bilo pogodu  kasnejšim ljubiteljem Sv. Donata in gora se je preimenovala. No, bojda ji domačini pravijo kar Gora. In res je, sploh če nanjo plezaš z vzhoda. Donat pa je tam bolj zaživel na steklenicah.  {oziogallery 265}