Ojstrica in Raduha z Jakobom - Projekt 2000

Ojstrica in Raduha z Jakobom - Projekt 2000

Natisni

Projekt 2000 je poskus spanja nad 2000 m na prostem, ki sva si ga zadala letos s sinom. Prav veliko romantičnih krajev, kjer bi ga lahko uresničila in pri tem preveč ne kršila obstoječe zakokodaje v parkih, ni. Na koncu ostanejo le Savinjske alpe. Ojstrica je gora, ki jo najbolj častijo prav Savinjčani.  K temu najbolj prispeva njena severna stena, ki se ponosno dviga nad Logarsko dolino in  je cilj vsakega plezalca, ki želi stopiti v svet kompaktne kamnine v pretežno sicer zelo krušljivem okolju, pa tudi za hodca je lahko avantura, če previsno osojno ostenje obide ali pa se na vrh poda z juga. Če se je lotimo z malce domišljije, ne nujno po označenih poteh, je avantura zagotovljena. Če dobro pomislim, ni nanjo prav noben pristop resnično lahak, pa tudi ne resnično težak. Za vsakogar se nekaj najde, tudi za najmlajše... Letošnje Jakobove počitnice v gorah so se začele na Podvežaku, kjer sva komaj našla nekaj prostora za parkiranje, prevroča nedelja v dolini bi naj bila ravno prava višje... In marsikdo je bil podobnega mnenja.

V nahrbtnik spravim vso potrebno opremo za bivakiranje, najin dan se bo končal na višini 2000 metrov, kjer bova predvidoma preživela noč na prostem.   Na planino prisopiham že dobro ogret. Ura ni več jutranja, najin obisk bo pretežno popoldanski. In vroč. Motiviram sina, ki si želi čim položnejše hoje navkreber. Pot med ruševjem zastira poglede na okoliške vrhove.Veliki vrh in Dleskovec na desni. Na poti srečujeva metulje, ki se lovijo med ruševje Dleskovške planote. Ko naposled zagledava vrh, ki ga imava namen osvojiti, je Jakobu obljubljena Kocbekova  koča na Korošici kar naekrat pomemben cilj, s katerega bova šla na vrh. A ovce na Mali Ojstrici  kar naekrat spremenijo najin načrt, zato kreneva desno in se podava po poti na greben. Na vrhu Male Ojstrice srečava nekaj planincev, ki so prišli z vrha. Oblačnost se na trenutke povečuje, kljub temu pa kreneva naprej. Do varovanega dela poti sva prišla hitro, tudi po nekaj preprostih bližnjicah s plezalnini vložki. Tehnična zahtevnost za devetletnika ni prevelika, z jeklenicami in klini suvereno opravi. Tik pod vrhom se je potrebno še malce spustiti, na vrhu pa nisva sama - planinske kavke čakajo na popoldanski obed. Spust opraviva pa markirani poti po zahodnem grebenu in je dosti primernejša za sestop kot prva. V koči se nabutava jote, ki nama ne tekne preveč ter čakava ali se bo končno ulilo še po Korošici. Grmi na avstrijski strani, oblačnost pa se izkaže le za prehodno, tako da kreneva proti Dedcu, ki sva ga ves dan opazovala z Ojstrice. Na sedlu ugledava prve možice, tako da poti k vrhu ni težko slediti, je pa na razpolagu več poti, stvar navdiha in od opazovanja pa je odvisno po kateri greš. Na nekaj delih so prehodi zelo zanimivi, skala je kompaktna, po škrapljah se prebijeva na vrh.  Do vrha naštejeva več kot 15 možicev in manj kot petdeset, kar pomeni, da je Jakob bolj predvidel. Do sedla se vrneva po drugi poti možicev, kjer zasledujeva podlasico, ki se je pokazala in svojega zavetja. Spanje na Dedcu opustiva zaradi vremena, a proti avtu ne greva, temveč se spustiva proti Vodotočniku, a kakšnih sto metrov nad markirano potjo opazim nekakšno poseko ruševja, ki izrazito poteka v smeri zvoka zvoncev iz planine. Po polurnem slalomu po izrazito kraškem terenu prideva do jezera, kjer se odločiva, da sestopiva do avta kar preko Deske. Neoznačena pot vodi strmo navzgor na sedlo med Lastovcem in Desko, na grebenu kreneva levo in se mimo kravje družine spustivav smeri Inkretovega studenca. A tam, malce nad ravnico, se odločiva za nov prehod, nekaj deset mestrov zgoraj, ne po pikah, temveč desno. Sprva rahlo navzogor, potem pa po poseki takorekoč naravnost na planino, po kravji poti... Avto doseževa ravno pravi čas, skuhava špagete in si pripraviva vse potrebno za spanje. Po sedmih urah avantur se prileže. 

razdalja
15 km
max-min min max gor dol
845 m 1482 m 2327 m 1166 m 1246 m

Naslednji dan se začne že dokaj zgodaj na parkirišču pod planino Podvežak. Zjutraj parkirišče sameva. Lenobni položaj na ležišču v avtomobilu  le stežka zapustiva. Medtem ko poskušam pridigati o rani uri..., se mlajši raje uleže nazaj in nič ga ne prepriča v nasprotno.  Ker naju čaka vzpon na Raduho, se zapeljeva nazaj v Luče. Jakob še kar naprej pametuje iz spalne vreče. Sam bi si želel ogledati še Snežno jamo, a je na delovnik zaprta in to v vrhuncu pohodniške sezone.  Namesto tega greva na severno stran k Bukovniku, kjer pustiva avto.