Tri dni Gardskega jezera s puncama je seveda vključeval še obisk Gardalanda, Meke nadebudne mladine, ki obožuje vožnjo z vlakci, ki nimajo veliko skupnega s Slovenskimi železnicami. Od mojega edinega obiska je minilo že četrt stoletja in še kar ne verjamem, da sem se dal prepričati v enem dnevu, da se vrnem tja, kjer sem takrat ob odhodu potreboval plastično vrečko za nujne potrebe nezaželenega izločanja. Turbulence so bile  prevelike, čeprav se tega seveda pri deveti ponovitvi tastega časa največje mehanične zverine parka nisem zavedal. Ko se ti to zgodi, se vsega spomneš le po zaključnem prizoru, vsebino in tisto jedro pa kot 'raison d'etre' raje potlačiš v spominu. 

Ker mi tja ni uspelo zvabiti še sina, so moji načrti skupnega izogibanja vožnjam skupaj z njim  pred puncama splavali po vodi. Kar naenkrat sem se zavedal, da je iz etičnega vidika, pa tudi vzgojnega nujno potrebno, da kot oče prevzamem vlogo  tistega, ki si nadvse želi preizkusiti vse mehanične stroje... ne glede na posledice. Seveda nas je do tja ločevalo pet ur vožnje do Verone,kjer smo z Živinim prenosom podatkov relativno hitro našli najznamenitejši balkon,

ki ga je literarna umetnost permanentno lansirala v znamenitost, s katero si vsaka mestna oblast Verone tlači žepe. Dantejev kip 

 in arena in že smo imeli mesta dovolj... V kampu Spaggio d'Oro smo našli namestitev v predzadnjem prostem prostoru, ki je obsegal kakšnih 20 kvadratov, na katerega smo morali spraviti vse, obkroženi z mednarodno zasedbo večnih popotnikov. Začuda nismo srečali nobenega Slovenca, na predzadnjem prostem koščku zemlje pa smo odrešeni od vseh skrbi spanja na črno preprosto razstavili vso kramo in se med trgovino, wcji, trgovino in javni razveljavi v senci 5.5l Rama in le nedaleč stran od obrežja jezera parkirali na strateško pomembni lokaciji, kjer je pojem svobode imel poseben pomen. Sončni zahodi na jezeru Garda so kičasti, nekako tako kot iz neke stare nemške tapete iz sedemdesetih let. V bistvu so vsi takšni zahodi enaki, a za nas so bili vseeno drugačno. Ena rekih priložnosti letos, ko smo sploh lahko zaigrali kakšno partijo skupaj. 

 Medtem ko sta punci debatirali o divjih vožnjah jutrišnjega dne,  sem se sam sredi zvijanja špagetov zavedal, da dejansko sovražim vlakce. Ne gre za strah, bolj za  nemoč ob plesu organa za ravnotežje, s katerih upravljajo zabaviščni stroji.