„Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami...“
(Mojzes 1,1 -2,3)
Takšen občutek daje Jordanija v Wadi Rumu, puščavi, ki se nahaja na 1600m nadmorske višine, duh Lawrenca Arabskega lahko še najmanj začutiš ob ruševinah njegove hiše, ob kateri so spretni beduini postavili gostišče z daleč najboljšim čajem v Jordaniji. Ravno zaradi Lawrenca Arabskega pa vemo, da je najbolj pomembno sanjati podnevi ter da je zemlja samo toliko pusta in prazna, kot jo vidiš brez sanjavih oči.
Čaj nas v Jordaniji spremlja na vsakem koraku, ponudi se ob prihodu v namestitve, ob druženju v beduinskih šotorih, če imaš srečo, ti beduin ponudi svojega iz lastnega vrča ter ti tako da vedeti, da te sprejema, ti pa njemu s pogledom naravnost v oči ter glasnim in odločnim hvala, da ga spoštuješ. Njega, njegovo deželo, kulturo, preteklost, sedanjost in prihodnost...

Enotedensko cestno pohajkovanje po Jordaniji se je začelo s prihodom v Aman, iz katerega smo se skozi neznosno prometno gnečo prebijali vsaj uro, potem pa se usmerili proti severu in mestu Gerasa, Jerash, Jaraš, Jeraš, mestu več imen in dvojnega značaja.

Zvečer smo sledili primarnim nagonom ter najprej poiskali namestitev, potem pa nekaj za pod zob. Uspelo nam je najti verjetno najmanj jordansko okrepčevalnico, kjer smo se nasitili dobro znanih jedi hitre prehrane, sprehod po nočnih ulicah je poskrbel za vznemirjeno hupanje mimoidočih vozil, verjetno najbolj zaradi začudenja nad skupino zahodnjakov v njihovem domačem mestu izven glavne turistične sezone. Zjutraj smo prvič uporabili znameniti ter za prvopristopnika v Jordanijo zelo uporaben Jordan Pass ter skozi mogočni Hadrijanov obok vstopili v eno najbolj ohranjenih antičnih mest na svetu, starodavno Geraso, eno izmed desetih grških mest na jugu in jugovzhodu Galilejskega morja združenih pod nazivom Deseteromestje. V času največjega razcveta je v mestu bivalo 15 do 20 tisoč prebivalcev, izven sezone turistov sicer ni na pretek, si pa v takih krajih zaželiš popotniške samote ter možnosti, da bi energijo časa in prostora, ki jih izžarevajo imenitno ohranjeni forum z mogočnim stebriščem, hipodrom, ki ga še danes uporabljajo za poustvarjanje dirk po vzoru Bena Hura (seveda proti doplačilu) in gladiatorske boje, ki jih izvajajo jordanske specialne enote, Artemidin in Zevsov tempelj ter še vedno največje gledališče v Jerašu, ki sprejme 5 tisoč gledalcev ter vsako leto gosti umetniški festival, užil brez motenj sodobnega sveta. Morda si temu še najbližje, ko sediš na vrhu tribun gledališča ter si izsanjaš tisti čas pred tisoči in tisoči let, hkrati pa z varne razdalje opazuješ in poslušaš lokalna umetnika, ki z dudami in bobni ter predvsem zahodnjaškim glasbenim repertoarjem mamita turiste k skupnemu fotografiranju. Z vrha je imeniten razgled na mesto, kot je bilo, na cardo maximus, na južna in severna vrata, na trop ovac, ki mirno grizlja bujno travo med ruševinami ter pripomore k občutku brezčasnosti.
Za Jordanijo vemo, da je država, ki šteje okrog 10 milijonov prebivalcev, manj znano pa je, da je kar tretjina le-teh beguncev iz bližnjih vojnih žarišč, prav blizu Jeraša se nahaja begunsko taborišče Gaza, ki so ga ustanovili pred 50 leti in kjer biva kar 30 tisoč ljudi. Več kot v antični Gerasi... Naša dva jeklena konjička po ogledu znamenitosti ter enem izmed prvih skupinskih obveznih postankov v lokalnih sanitarijah ter špricanju z razkužili, ki smo jih prinesli iz svojega sveta, usmerimo proti severozahodu in drugemu dnevnemu cilju – gradu Ajloun. Utrdba se nahaja na vrhu vzpetine nad mestom, ki je verjetno eno najbolj onesnaženih, kar smo jih kdaj videli. Neverjetna količina smeti, kupi odpadkov ob cesti, otroci, ki se igrajo med njimi...Utrdba je vredna ogleda in preprosta za samostojno pohajkovanje, lepo označene table so nas poučile, da stoji na mestu, kjer je bil včasih krščanski samostan ter da ime Ajloun dolguje menihu. Namenjena je bila varovanju treh wadis (dolin), ki se spuščajo k reki Jordan ter trgovske poti med Damaskom in Egiptom, sedanja razširjena podoba je zasluga Mamelukov, ki so ga povečali v 13.stoletju. Na vrhu smo si obetali razgled do Jeruzalema, žal nam vreme ni dopustilo pogleda na razklano sveto mesto. Po postanku in čaju s stojnice pod utrdbo smo se namenili proti jugu po dolini reke Jordan, v enem izmed mestec ob poti smo si v lokalni okrepčevalnici privoščili kosilo, mesojedci so zaužili kebabe, vegetarijanci pa solato, humus ter jogurtovo omako z obilo peteršilja. Zadnji cilj prvega dne smo določili na gori Nebo, kjer je Mojzes prvič ugledal Sveto deželo. Jordan Pass tu ne zadostuje, za vstop je potrebno odšteti jordanske dinarje. Povzpeli smo se na malo več kot 700m nadmorske višine, med vzponom z avtomobiloma z avtomatičnima menjalnikoma, ki sta že lepo sprejela svoja evropska šoferja, se zabavamo ob prometnih znakih za naklon. Zaradi imenitnega sončnega zahoda je gora predvsem priložnost za fotografiranje ob bronastem kipu križa s kačo, ki združuje dve biblijski zgodbi: Mojzesov čudež z oživljanjem kače v puščavi ter križ, na katerem je bil križan Jezus. Če uspeš ujeti miren trenutek in se zazreti v čarobnost z oranžnimi meglicami prepredene pokrajine pod seboj, morda tudi ti na nek način ponovno oživiš in veš, da je obljubljena dežela tista, kjer vsi ljudje v miru žive, Salomon pravi, da jim tam rajske ptice žvrgole, papež Benedikt, ki je goro Nebo obiskal leta 2009, pa je prav tako ravno tu pozival k spravi med kristjani in judi. V večernih urah smo se spustili precej nižje k severni obali Mrtvega morja v mestece Swemeh, kjer smo v nočnih urah doživeli burno jordansko feštanje ter glasen pasji kreg. Po zajtrku, ki ni bil ravno omembe vreden, je bil čas za kopanje v Mrtvem morju, 'Whatsapp' lastnik hostla, v katerem smo prespali, nas je usmeril k plaži hotela, s katerim je dogovorjen, da se njegovi gostje tam brezplačno kopajo oziroma bolje rečeno polebdijo na gladini morja, ki se ponaša s povprečno slanostjo 28%. Morje je depresija, najnižje ležeče kopno na svetu – gladina je na približno -400m, dno jezera pa na -829 metrih. Plaža ni med najbolj vabljivimi, saj je ob sicer lično postavljenih zavetiščih iz ličja posuta z odpadki vseh vrst in oblik. Po kopanju je za nekatere čas za nabiranje kristalov za obdarovanje domačih, nekateri lovijo v objektiv romantične motive, drugi se zadovoljimo z zabavnimi. Fantje si privoščijo blatno kopel, po kateri se lahko oprhajo v improvizirani tuš kabini, za vse skupaj je seveda potrebno odšteti nekaj JOD-ov. Pot nas ob obali vodi do kanjona Wadi Mujib, ki pa je žal pozimi zaradi varnosti in previsoke vode zaprt, zato se usmerimo v notranjost ter po pustolovski vožnji v jordanskem hribovju prispemo h kanjonu Wadi Bin Hammad, kjer se podamo na svojo jordansko vodno avanturo. Spuščamo se v smeri Mrtvega morja, obdajajo nas veličastne pečine, po katerih žuborijo idilični potočki, čofotamo po topli vodi, za malo adrenalina poskrbi lestev, ki nam jo namesti vodnik, in po kateri se ob slapu spustimo za 4 metre. Izjemna izkušnja v Jordaniji, kjer na vsakem koraku visi obvestilo, kako malo vode imajo, po nekaterih podatkih so tretja najbolj ogrožena država na svetu, kar se vode tiče. Ko se osušimo in ponovno povzpnemo po dih jemajočih serpentinah je čas za prvi stik z arheologom, ki je svojo akademsko kariero posvetil raziskovanju križarskih gradov, Lawrencem Arabskim. Obiščemo grad Karak v mestu Al-Karak, križarski grad, imeniten za samostojne oglede, saj te po lično urejenih poteh vodijo table z najpomembnejšimi podatki o gradu in njegovi zgodovini. Turistov je seveda na gradu dovolj, beseda, ki jo veter odnese k bližnji skupini, hitro da besedo, ko ugotovimo, da smo iz sosednjih držav. Žive naj vsi narodi...Grad stoji na mestu nabatejske grobnice, kar je rdeča nit za naslednji dan, ko nas pričakuje največja jordanska znamenitost – Petra. Morda je bil najbolj znamenit in hkrati najbolj okruten prebivalec gradu francoski plemič Reynald De Chatillion, edini krščanski vodja, ki se je boril proti sultanu Saladinu, vodji muslimanskih sil proti Križarjem. Saladin je uspešno oblegal Kerak, po Chatillionovih napadih na njegove karavane je namreč prisegel, da ga bo pokončal z lastnimi rokami. Uspelo mu je šele kasneje v najpomembnejši bitki druge križarske vojne, ki je bila povod za padec Jeruzalema. Karak stoji na 900 metrih nadmorske višine nad istomenskim mestom, je pravi labirint podzemnih dvoran in prehodov, z zahodnega obzidja se na lep sončen dan odpre čudovit razgled preko Mrtvega morja do Jeruzalema. No, mi te sreče ponovno nismo imeli. Po postanku za obnovitev telesnih in duhovnih moči s proteini, vitamini, minerali in ogljikovimi hidrati v lokalni gostilnici se podamo proti Petri, kar je ponoči velik zalogaj za oba šoferja, ker nam na lokalnih cestah pa tudi na avtocesti razvijanje enakomerne hitrosti vožnje ovirajo bolj ali manj primerno postavljeni ležeči policisti. Vsaj eden izmed njih je poskrbel za občutke, ki jih drugače zaznamo ob letenju.

V Wadi Musi ali Mojzesovi dolini se nastanimo v hotelu z imenitnim imenom Razgled na Petro. Hotel ob sončnem vzhodu upraviči svoje ime. Nahrbtnike opremimo z vsem potrebnim za celodnevno raziskovanje najbolj znane jordanske turistične znamenitosti, zgodnja jutranja ura nam omogoči, da se skozi sotesko Siq, ki je služila kot glavna cesta do starodavnega mesta Nabatejcev, odpravimo skorajda sami, po nekaj obveznih postankih za fotografiranje prispemo pred Zakladnico, se najprej povzpnemo na razgledišče nad njo, naredimo posnetek ali dva, preden nas zavzamejo in premagajo Maročani (z zastavo), potem pa pogumno po glavni poti naprej do znaka za High Place of Sacrifice, do katerega se povzpnemo po strmih nabatejskih stopnicah (baje jih je skupaj 850), na vrhu nas najprej pozdravita bogova Dushara in Al ‘Uzza, na ploščadi na vrhu hriba Jebel Madbah pa ne občudujemo samo razgleda, temveč nam srh vzbudi oltar za žrtvovanje s kanali, ki so kri žrtvovanih živali v manjših potočkih vodile po pečinah navzdol.

Ali so tu res žrtvovali tudi otroke, kot se je domnevalo v pomenkovanju na vrhu, zgodovinski viri ne potrdijo. Nabatejska kultura je temeljila na kmetijstvu in trgovanju, bili so premožni, ker so iznajdljivo uporabili naravne danosti za svoje namene, kar ob spustu opazimo v žitnicah, ki si jih ogledamo od zunaj in od znotraj, v eni izmed njih sicer bolj milo in tiho kot ponavadi zadoni tudi Ave Maria. Pred glavnim spustom se levo od gledališča nagradimo s pogledom na Kraljevo grobnico, znano tudi kot prizorišče dogajanja v filmu Transformers. Po obisku grobnice in razglabljanju o izvoru res izjemno barvitega stropa se povzpnemo na novi dve razgledišči ter ponovno zagrizemo v stopnice, ki zdaj delujejo že popolnoma zlite z naravnim okoljem, na prvem razgledišču občudujemo gledališče, ki se bohoti v dolini na nasprotni strani, na drugem pa lahko po nakupu pijače z zadržanim dihom globoko pod seboj še enkrat občudujemo Zakladnico. Skupna pot se konča pri Palači deklet, ko se večina odpravi na pohod do zadnje znamenitosti v Petri – Samostana, potem pa naprej do Male Petre, manjšina pa do izhodišča, kjer smo pustili enega izmed avtomobilov. 

Pohod do Male Petre je vsaj zame prvo najlepše doživetje v Jordaniji, izjemna pokrajina, gore in hribi kot na dlani pod nami, med njimi slikovite dolinice, trenutek obstane v času in prostoru, začutiš bit sebe in smiselnost bivanja. Trenutki, za katere želiš, da trajajo čim dlje. Slutim, da jih bo v naslednjih dveh dneh še več.
Za trenutek ponovno pomislim na Lawrenca Arabskega, ki je bil v Petri med Arabskim uporom leta 1917. Beduinske ženske, ki so živele v bližini Petre so se zbrale pod vodstvom žene šejka Khalila ter se skupaj z moškimi borile za svoje mesto. Ob podpori britanske vojske so uporniki osmanske sile nazadnje tudi uničili. Začetki feminizma...:)
Pomislim tudi na to, da je Petra mesto, kjer je Mojzes (Musa) udaril skalo s svojo palico in je pritekla voda, in kjer je pokopan Mojzesov brat Aron(Harun) na gori Hor , danes znani kot Jabal Haroun ali gora Aron. Oboje čutim kot vabilo, da se sem še vrnem.
Wadi Rum, ki je naš naslednji cilj za naslednja dva dni, dosežemo s poskakovanjem po avtocesti, prespimo v beduinskem kampu, ki nas je z nizko ceno pritegnil na portalu Booking, pa se je pozneje izkazalo, da je nizka cena odvisna od naše želje po plačilu dodatnih aktivnosti, za katere pa nismo pripravljeni odšteti naših že posihajočih zalog JOD-ov. Po kratkotrajnem večernem druženju ob ognju in čaju se zjutraj vsaj dva zgodaj zbudiva in vsak s svoje vzpetine užijeva prve sončne žarke v čarobni puščavi na jugu Jordanije. Kot ogrlice so med sipine in peščene doline nanizani mogočni skalni očaki, dan obeta in obljublja raj in sanjanje podnevi. Po zajtrku si oprtamo prtljago za celodnevno pohajkovanje po puščavi. Prvi postanek je ob zidnih poslikavah Alameleh, v katerih so Nabatejci naslikali črede kamel in živahne prizore starodavnega lova. Ob bolj ali manj logičnih zankah in ugankah čas hitro mineva, pesek hitro polzi pod našimi koraki in nas pripelje do hiše Lawrenca Arabskega. Nekateri si privoščimo čaj, najboljši čaj v Jordaniji, tisti bolj spretni in s primernejšo obutvijo pa se poigrajo s plezanjem po balvanih nad beduinskim gostiščem. Še korak ali dva, no, morda tri, pa se lahko povzpnemo na kamniti most Burdah, kjer začutimo moč puščavskega vetra. Nekateri pa končno dobijo signal za mobilni telefon. Pohajkovanje po peščenih poteh zame doslej najlepše puščave prekinemo zaradi postanka v kanjonu Burrah, ki pa nam z navpično steno kmalu prepreči nadaljevanje poti, zato nekateri odčofotamo po tolmunčkih nazaj, druge pa se bolj ali manj uspešno v razkoraku nad globino pod sabo postavljajo pred fotografski objektiv. Pot nas v nadaljevanju vodi mimo večje sipine, ki jo oblegajo turisti, ki so se do sem pripeljali na motorni pogon. Naš zadnji cilj je vas Wadi Rum, kjer se bolj ali manj sporazumno odločimo za še eno noč v puščavi. Tokratni kamp postreže s pravo beduinsko izkušnjo, cena pa je več kot dostopna našim popotniškim žepom – 20 JOD-ov za namestitev, beduinsko večerjo in zajtrk. Pred večerjo nas prijazni vodja tabora usmeri na balvan nad taborom, kjer si lahko nekateri skupinsko, drugi pa sami privoščimo razkošje sončnega zahoda v puščavi. Večerja je več kot imenitna, pripravili so jo v jami na beduinski način, zadovolji brbončice vseh in nam omogoči miren spanec v hladni puščavski noči. Naslednji dan nas namreč čaka nov izziv – enourna vožnja z res posebnim terenskim vozilom do izhodišča za vzpon na najvišji vrh Jordanije Um Ad Dami, ki leži na meji s Savdsko Arabijo. Vožnja je za nekatere trpljenje, ker kljub trem odejam, s katerimi se ovijamo, situacijo obvladuje hlad, za nekatere pa je vožnja ultimativni užitek in kar ne morem odvrniti pogleda od vseh lepot narave, ki mi krasijo dan. Tu je moj dom, tu sem doma... V naravi, kjerkoli že to je. Vzpon je primerljiv z vzponom na naš Stol v Karavankah, samo dosti lažji. Luštno je, na vrhu jordansko zastavo veter vihra ravno prav za spominske fotografije s pogledom na bogatejšo sosedo, za nekaj dobre volje poskrbi tudi mali rumeni mišon, ki mu postrežemo s koščki sira iz nahrbtnika. Čas za spust in enourno uživanje na prtljažniku naše Toyote. No, skoraj neprekinjeno enourno, saj ob prihodu bližje civilizaciji ena izmed gum ob bližnjem srečanju s kamnom ob poti spusti dušo in smo priča menjavi gum ter hitri pomoči mimoidočega vozila. V Ljubljani pa ljudje stopajo mimo človeka z epileptičnim napadom...Fantje se razvedrijo s polčasom puščavskega nogometa, nasmehe na obraz pa riše tudi stik s civilizacijo in znanim v obliki čipsa, ki se deli med vožnjo. V Wadi Rumu je čas samo še za postanek pred goro Sedem stebrov modrosti, od katere si je  Lawrence Arabski spodil ime za svoje najbolj znano delo. Čas je za predzadnji dan potovanja in predzadnji postanek na poti. Aqaba je mesto ob jordanski obali Rdečega morja, ki je krajša od slovenske – meri zgolj 26 km. Mesto je izven sezone grdo in neprivlačno, saj je ranjeno z gradbišči za nove in nove hotele s prestižnim pogledom na Eilat v Izraelu ter obzorja Rdečega morja. Erling Kagge sicer pravi, da obzorje dejansko ne določa prav ničesar, ampak za nekatere je že pogled do obzorja preveč, kaj šele, da bi si zamislili, da ga v resnici sploh ni. Čas za kosilo na precej glasni in turistični točki poskrbi za bolj raznovrstna naročila, kot smo si jih drznili doslej: kalamari na dva načina, piščančji burger, falafel, zelenjavna juha, raznovrstne solate, za enega izmed nas pa cela skleda humusa. Očitno se je v Jordaniji vanj res zaljubil. Utrdba v Aqabi glede na izkušnjo s Ajlounom in Karakom ni prav izjemna, poskrbi za nekaj fotografij, poškodbo in v nadaljevanju malo omejeno gibanje.
Hotel pa res omembe vreden zgolj zato, ker je bil najslabša namestitev v Jordaniji. Aqaba View Hotle (ne hotel) za morebitne zanamce. Zjutraj se dokaj zgodaj odpravimo proti Amanu, kjer se šele popoldan v samem centru mesta namestimo v hotelu, potem pa je čas za nakupe na ulici Rainbow, ogled citadele in rimskega gledališča, za mošejo pa zmanjka svetlobe, časa in volje. Za večerjo so burgerji in falafli, nekateri si privoščijo sladoled, potem pa bolj ali manj uspešno prespimo zadnjo noč.

Točno tole pa sem ob Stingu začutila in ozavestila zadnjo noč:

Vsi ljudje sanjajo: toda ne vedno vsi na enak način.
Tisti, ki sanjajo ponoči v zaprašenih
skrivališčih svoje duše, se podnevi zbudijo
in odkrijejo, da so bile sanje le prazna domišljija.
Toda ljudje, ki sanjajo podnevi, so nevarnejši, saj se lahko zgodi,
da sanjajo v živo z odprtimi očmi zato,
da bi sanje uresničili.«
(T. E. Lawrence: Sedem stebrov modrosti)

(zapisala A.)