Nadiža 2016.2 - dejavnosti v taboru

Nadiža 2016.2 - dejavnosti v taboru

Natisni

Tabor smo izvedli prvi teden v septembru 2016. Druge izmene tabora na območju Podbele so se udeležili dijaki drugega letnika strojnih tehnikov. 

Orientacija v okolici tabora

V neposredni okolici tabora se je odvijalo prvo tekmovanje osmih delovnih skupin, nekatere so se do prvih točk morale zelo potruditi. Orientacijska proga je bila dolga vsaj poltretji kilometer. 

Orientacija po koritih Nadiže

Na orientacijo k vasi Kred in v okolici korit Nadiže smo šli kar peš. Štart na pet kilometrski trasi čez brv v različne smeri in iskanje devetih kontrolnih točk, na katerih so skupine reševati logične uganke, se je končalo z osvežitvijo na cilju.

Pohod na Krn

Kolesarjenje na Stol

 

Soteskanje

Plezanje in orientacija, lastna priprava hrane

Aljaž Motoh in Gašper Naraglav

Vstali smo okrog 9.ure zjutraj (sklepali smo, da je vodstvo zaspalo), a smo kasneje izvedeli, da je zmanjkalo kruha in so nas čim dlje pustili v postelji, da bi bilo čim manj tečnarjenja. Kruh je kasneje le prispel, a smo se nekateri že najedli salam, špeha in kruha. Potem smo seveda jedli še zajtrk skupaj z drugimi. Napočil je čas za orientacijo. Vsaka skupina je dobila karto, na kateri je bilo označenih 9 kontrolnih točk. Pot je bila dolga 5 km, zato smo štirje norci iz naše skupine večino poti pretekli. Če ne bi bilo vprašanj,bi zagotovo končali v rekordnem času (cca 25 minut). Na cilj smo prispeli prvi in se že kopali, medtem ko so nekateri še tavali. Ko smo končno pričakali vse ekipe, smo se odpravili k bližnjemu plezališču Kred nad Nadižo. Aljaž je napeljal tri smeri, Gašper pa je edini imel jajca, da se poda v smer z imenom Mizica (4a). Aljaž: "Priznam, da za začetnika smeri nikakor niso bile preproste in se je Gašper odlično izkazal. Z nekaj treninga bi bil zagotovo primeren za soplezalca tudi v težjih smereh." Kot zadnja, ker sva nosila vso opremo, sva se odpravila proti taboru, kjer nas je že čakalo kosilo, da se malo okrepčamo. Po kosilu smo si vseeno narezali še malo salame. Zbrala se je skupina za soteskanje. Imeli smo le 4 neoprenske oblike ter 2 čeladi za 16 udeležencev, ki smo se stiskali v enem kombiju z dvema profesorjema. Po 10-minutni vožnji smo prispeli na končno lokacijo in se odpravili po toku Nadiže navzgor. Ko smo prišli do velikega tolmuna, nam je profesor Mlakar pokazal skakalnico, ki je bila visoka okrog 5 metrov. Seveda smo kmalu v vodo skakali vsi. Najbolj zanimiv je bil skok Gašperja Škalerja, ki si je ob skoku s kamero go-pro prebil arkado. Vrnili smo se po isti poti, po kateri smo prišli, vmes smo se ustavili še ob večjem tolmunu z dvema skakalnicama. Kdor je hotel, je lahko splezal gor in se še enkrat vrgel v vodo. Ko je nekatere že pošteno zeblo, smo se vrnili do kombija. Pot do tabora je bila kar pestra, saj so nekateri peli, da so nam krvavela ušesa. Mimoidoči so bili šokirani zaradi nenavadnih dogodkov v kombiju. Ko smo se vrnili v tabor, je napočil čas, da si vsaka skupina speče svojega piščanca. Naša skupina je imela privat kurišče, kjer se je profesionalno pekel piščanec. Imeli smo še nekaj nutele, a smo rabili kruh, namesto tega pa smo dobili pečene klobasice. Počasi smo pekli in uživali ob druženju. Kmalu so se nam pridružili še nekateri člani drugi skupin, saj so opazili, kje je najlepše, imeli pa smo tudi obiske profesorjev. Pojedli smo dva piščanca, se sladkali z mastjo in pečeno zelenjavo. Okrog polnoči smo se vsi odpravili proti šotorom in zaspali.

 

Delo na kmetiji

Anej Bogolin

V sredo, 7.9.2016, smo se odpravili na kmetijo, na kateri smo pridno delali in še boljše jedli. Ko smo prišli na kmetijo, smo najprej spoznali lastnika kmetije, nato pa smo se odpravili na delo. Na kmetiji smo pospravljali gozd, ki ga je opustošil žled izpred treh let. Ko smo pospravili drva ter jih zložili na kup, smo se z gospodarjem odpeljali na zasluženo malico. Dobili smo črn domač kruh z rezinami domačega pršuta, zraven pa še tri litre domačega soka, ki je bil zelo okusen in dober. Na koncu smo se še posladkali z domačim pecivom. Po malici smo se odpravili nazaj v gozd ter pospravili še preostala drva. Ko smo končali z delom, smo spili vsak kupico soka ter poklicali profesorja, da je prišel po nas. Poslovili smo se od gospodarja in odšli nazaj v tabor. Na kmetiji je bilo odlično, gospodar je bil prijazen in odličen gostitelj. Če bi imel še kdaj priložnost, bi še šel pomagat na to kmetijo.

Kovaške delavnice

Miha Bogovič.

Bili smo na kovaški delavnici pod smrekami. Mojster Zorko (profesor Klemen Zorko) nam je pokazal, kako se stvari streže pri ročnih spretnostih in nas naučil iz enega kosa kovinske palice narediti oster nož (dokaz: porezan Uduč). Najprej smo na ogenj dali oglje in ga zažgali z brenerjem. Ko smo dobili potrebno žerjavico, smo vanje položili palico in čakali, da zažari in čakali, čakali, čakali,...in dočakali.A kaj smo sploh dočakali? Palica je zažarelain kot pravi naš lep star pregovor: "Kuj želzo dokler je vroče," zato smo s kladivom tolkli po njem in ga oblikovali v želeno obliko, ki je bila v obliki noža.Moj nož je bil top, ker nisem vihtel kladiva tako kot naš mojster Zorko. Ta nož sem tako uporabil za rezanje nutelle, saj za rezanje naše odlične suhe salame ni bil uporaben.

 

Slike tabora