ŠE ZADNJIČ!

ŠE ZADNJIČ!

Letošnja Smetožerka se pridružuje vsesplošni ekološki akciji WORLD CLEANUP DAY 2018, ki jo tudi v Krškem organiziramo kot poduk in svarilo vsem tistim, ki z naravo ravnajo tako kot da sami ne bi bili del nje. Na Gimnaziji Krško se skupaj z Alenko in mojim razredom trudimo že od lanske jeseni, da 15.9.2018 postane dan, ko bomo vsi zadnjič počeli marsikatero stvar v marsikateri smeri. Na spletni strani http://ocistimokrsko.si poskušamo opremiti prebivalstvo občine z vsemi potrebnimi informacijami. Po nekajkratnih dogovarjanjih s predstavniki občine, podjetij ter lokalnih skupnosti smo vsi tisti, ki smo to želeli, prišli do točke preloma. Lahko potrdim s vsem  ponosom in zadovoljstvom, pomešanim z zbitostjo misli, kar danes ob opravljenem delu pričakovano čutim, da smo neformalni razredni ekološki projekt pripeljali do izvedbe in logistično tudi do cilja, ki pa se za njih neformalno prav gotovo ne bo za zaključil. Ideje, kar izboljšati v smeri zelenega, se porajajo iz dneva v dan. Koliko od tega pa bomo res lahko realizirali, pa je odvisno tudi od tistih, ki v hierarhični strukturi odločanja s svojimi lastnimi prepričanji pripevajo svoj ključen delež k realizaciji zelene misli. Kakorkoli, danes je potrebno  le še iti. Smeti so nekaj, kar trenutno v potrošniški družbi ostaja za nami na vsakem koraku, teh se ne da izničiti v sklopu trenutne potrošniške miselnosti, lahko pa se omejimo kot taki v vseh pogledih in začnemo tu konvergirati k ničli. Velik preskok, za nekatere nemogoč, so sposobni le najbolj odločni in tisti, ki dolgoročno vidijo človeka v sinergiji z okoljem. Ne trdim, da vanje spadam tudi sam, vendar se zavedam, da je le pot odrekanja in zmanjševanja želja tista, ki pripelje do miru, ki nam ga družba zmotno  ponuja s polnimi policami preobilja. Med kratkoročnim in dolgoročnim zadoščenjem je ogromna razlika, velikokrat sta to dva obraza, tistega drugega morda sploh ne ugledamo, a mi izkušnje kažejo, da do njega pridemo le tako, da zavrnemo prvega. V ekologiji je to toliko bolj izrazito, zato je nekateri ne želijo ali pa ne zmorejo razumeti. Moram poudariti, da ignorance in sprenevedanja, kako mora za okolje poskrbeti tisti, ki je za to plačan in da ne bo čistil, ker ni smetil, ne razumem. Čosta narava preprosto ni nekaj, o čemur bi lahko odločali in o čem skrbeli le nekateri. A kdo vpraša kapljico olja, zakaj sama nevede kontaminira tisoč litrov pitre vode, a se cigaretni ogorek zaveda, da to stori z vsaj petdesetimi litri, ko pade na tla? A  lesonitka v Vrbini ve, da lahko pronica do podtalnice, ki je na krškem polju  le nekaj centimetrov pod površjem? Ne in nikoli ne bo izvedela. Nekaj je preprosto nezavednega in pava škoda je, da se tudi ljudje kot misleča bitja včasih postavljajo v vlogo nezavedajočega, ki z a propos prepričanji preprosto odrečejo pomoč - tokrat naravi, ki jo brez dvoma potrebuje. Zato pustimo na strani povzročitelje, ti verjetno ne vidijo, največji problem vidim v ignoranci tistih, ki zlahka najdejo opravičilo, tudi pri sebi.  

Krško, 15.9. 2018, ob 5.04