Ali nevtrini resnično potujejo hitreje od svetlobe? Se je Einstein zmotil in je relativnost relativna sama po sebi? Ali lahko znanstveniki s hadronskim trkalnikom pojasnijo veliki pok in se lahko tako človek za delček sekunde pomakne na začetek vsega? Se da vakuumu določiti maso? So to vprašanja, na katera so iskali odgovore dijaki, ki so se odločili, da obiščejo največji fizikalni laboratorij na svetu?
Laboratorij Evropske organizacije za jedrske raziskave (CERN) leži le streljaj stran od Ženevskega jezera in zavzema švicarsko-francosko podzemlje. Slovi po 27 kilometrov dolgi krožni cevi, v kateri pospešujejo delce skoraj do svetlobne hitrosti. Kar 20 držav članic Evropske unije ter več kot sto pridruženih držav, ki sodelujejo pri izjemnih fizikalnih poskusih, so s svojimi 10.000 znanstveniki s 608 univerz iz vsega sveta združeni zaradi zakonitosti in narave jedrskih delcev. Dokaz pomembnosti raziskovalnega dela, ki ga finančno podpira cel svet, se kaže v letnem proračunu ene milijarde švicarskih frankov in visoki tehnologiji, ki jo človek uporablja za tovrstne raziskave. Dijaki Gimnazije Krško so bili presunjeni nad organizacijo in objekti nasploh, v strokovnih razpravah z zaposlenimi so izmenjali informacije, istočasno pa reševali problemske naloge, ki so jih oblikovali skupaj s svojimi profesorji.
Vsekakor je bila sama oddaljenost laboratorija drugotnega pomena. Svet, ki je na prvi pogled prej pravljičen kot realen, je zažarel v svoji podobi na razstavah Mikrokozmos in v multimedijskih predstavitvah, na predavanjih vrhunskih znanstvenikov, kako mikronska natančnost je potrebna za izdelavo trkalnika, so dijaki izvedeli med vodenim ogledom po delavnicah laboratorija. Prikazana podobnost med finomehaniko, ki je potrebna za izdelavo vsem znane švicarske ure, ter izdelavo tako kolosalnega objekta, kot je hadronski trkalnik, največja tehnološka naprava, kar jih je človek naredil do danes, je navdušila tako dijake kot spremljajoči profesorski zbor. Kako sestaviti 27 km dolgo cev, jo postaviti približno 100 m pod zemljo, hkrati pa zagotoviti, da se bodo najmanjši delci, kar jih človek pozna, obnašali natanko tako kot si želi, so znanstveniki laboratorija razglabljali več deset let. Ob tem so kot za šalo in nekako na stranskem tiru pridobili kar pet Nobelovih nagrad za fiziko, kar priča o tem, da se do največjih dosežkov pride na počasen način. Vse videno in (pre)izkušeno je nekatere dijake v skupini spodbudilo k nadaljnjemu razmišljanju o smislu iskanja zaposlitve v navidezno abstraktnem, v resnici pa izjemno eksaktnem raziskovalnem okolju, ki je posvečen izključno raziskovanju mikrosveta. V najboljšem pomenu besede so se resnično in ne zgolj relativno zavedli, da delci konec koncev ponazarjajo le tisto, iz česar je sestavljen človek sam.
Vsekakor velja pohvaliti prizadevnost in množičen odziv 39 dijakov Gimnazije Krško, ki so v času počitnic potešili svojo otroško radovednost in še okrepili svoje znanje sodobne fizike.
Za nevtrine pa navkljub zadnjim meritvam še danes ne vemo, ali so res hitrejši od svetlobe! Morda bomo dobili odgovor naslednjič.