• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

kočevsko kraško polje Ponikve

Bike&Hike - Kočevski Rog in Mirna gora

Začetek in konec najinih dnevnih izletov sta vedno ista, saj potujeva krožno, in na koncu na začetek vedno prispeva popolnoma drugačna. Začetek sredine pustolovščine je bil na parkirišču smučišča Bela nad Črmošnjicami. S parkirišča sva se usmerila proti naslednji točki -partizanski bolnišnici Zgornji Hrastnik, ker pa sva bila na začetku preveč levo usmerjena, sva prehod na desno poiskala kar malo povprek po čudoviti z visoko travo zaraščeni gozdni vlaki, ki pa je bila na trenutke neprevozna tudi za najini kolesi.

Ko sva se prebila do ceste, sva sledila rdečim zvezdicam in našla čistino z bolnico. Naslednji postanek je bil pri grobišču povojnih pobojev Rugarski klanci. Prava učna ura slovenske zgodovine in potrditev tega, da je prava pot nekje vmes. Med padlimi dvanajstletnimi partizanskimi kurirji in dejstvu, ali si bil na povojnem seznamu C. Poti v tem delu kočevskih gozdov so skoraj preveč markirane, vsako drugo drevo je označeno s svojo oznako za svojo pot, midva pa sva jo mahnila po tisti, ki jo je Matej začrtal na zemljevidu zjutraj. Proti vsem kočevskim Rogovom. Na Veliki Rog sva se povzpela po poti mimo Belega studenca ter bila na vrhu močno presenečena nad številčnim obiskom. Krajši pogovor je razkril, da so belgijski turisti na počitnicah na "Otočku". Mali Rog je postregel z bolj pristnim brezpotnim doživetjem, tudi v grmovju je prav pristno gozdno šumelo in lomastilo, zadnji Rog pa je bil modre krvi - Kraljevi Rog, ne vrh ne pot nista označena s človeškimi sledmi, se je pa v blatu kolovoza verjetno ne prav dolgo prej sprehodil kosmati tacar. Po poti navzdol naju dohiti tisto, kar naju pogosto lovi na najinih poletnih izletih, tokrat sva bila pošteno ujeta v pravo poletno nevihto, ki je dirjanju proti Rajhenavu pridala čisto poseben pomen in sva se po cesti spuščala kar brez zavor. Rahel vzpon do planjave, kjer stoji vas z eno samo delujočo kmetijo, nama je bil prav všeč, saj naju je spet malo ogrel in posušil premočena oblačila. Kmetija Brdnik v vasi Rajhenav je verjetno ena izmed največjih v Sloveniji, 160 hektarjev meri, imajo 155 glav goveda imenitnega imena limuzin, ukvarjajo se tudi s sadjarstvom ter malo tudi že s turizmom. Imajo pa tudi dva prijazna psa. Vas je bila zapuščena že leta 1939, potem požgana s strani Italijanov, nato si jo je prilastila JLA, dokler ni nazadnje ponovno zaživela zaradi najplemenitejšega - pridnih rok in zdrave pameti. Nad vasjo je območje Rajhenavskega pragozda, v bližini vasi je tudi tretja največja rajhenavska jelka v Sloveniji. Malicala sva v naslednji vasi na najini poti. Koprivnik je vas v kotanji obrobljeni z gozdnatimi grički, med malicanjem sva spoznala Alena, enajstletnega fantiča, ki naju je prišel pobarat, kaj počneva v njegovi vasi. Beseda je dala besedo in po pogovoru z njim sva izvedela, da sediva v bližini opuščene vaške šole, da v Koprivniku ni veliko otrok, v šolo hodijo pa s kombijem v Stari trg ob Kolpi, da je v bližini vasi peskokop, kamor ponoči zahaja medvedka s tremi mladiči, da imajo v vasi gostilno in dva enaka psa ter da gre naslednji dan na morje. Za popotnico in v zahvalo sva mu dala malinovo rezino, midva pa sva se odpravila proti Mirni gori, naslednji točki na najinem dnevnem zemljevidu. Vzpon lahko sama opišem kot enega prijetnejših in lažjih, motila me je le že skoraj preveč "spedenana" cesta. Namen njene urejenosti sva kmalu odkrila, saj sva imela kar nekajkrat poln nos izpušnih plinov. Vrh Mirne gore sva dosegla peš, napolnila tekoče zaloge, nato pa navzdol do najlepšega kraškega polja, kar sem jih do sedaj videla, polja Ponikve in ostankov vasi Ponikve. Čaroben postanek v poznem popoldanskem soncu. Izjemni trenutki v naravi, ko vse diši, buhti in je vse natanko tam in natanko takrat. Vzpon do ceste, ki naju bo povezala z gornjim delom smučišča Bela, poteka po delu Pastirske poti. Res veliko je poti in markacij, zato je bilo morda kar nenavadno, da sva uspela ves dan - z izjemo srečanja z Belgijci - preživeti sama. Po smučišču navzdol sva se spustila letnemu času primerno - s kolesi po čudovitih travnatih pobočjih. Neopisljivo lepo in z razgledi za bogove. Na parkirišču sva si čestitala za 59 kilometrov, 1800 premaganih višinskih metrov  in 7 ur čudovitih poti.

razdalja
59 km
max-min min max gor dol
536 m 566 m 1102 m 1852 m 1834 m

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...