Zjutraj se z avtom odpraviva do postaje B kaninske gondole. Skupaj z Lumpijem smo namenjeni proti zapuščeni planini Krnica, oddaljeni dobre pol ure hoje navkreber.

 Čeprav preproga jesenskega listja pod stopali mehča korake, jih dela tudi nestabilne. Pot se zložno vije proti desni po bukovem gozdu, Lumpi gre dostikrat po svoje, saj je njegov nos ne voha slabo vidnih markacij, temveč kaj drugega, tako da je prvih nekaj minut po vstopu v polmrak jura namenjenih njemu. 

 Prehodi desno proti planini so odsekoma strmi, ko pa dosežeš rob raza in se po gozdnih poteh počasi dvigaš, so pogledi na krnico in na porumenele krošnje listnatega gozda na desni veličasni, a prvinskost trenutka zmoti jeklenica, razpeta za adrenalinske potrebe sodobnih užitkarjenj. Nekateri pravijo temu turistična ponudba, drugi pa invazivnost kapitala v posvečen gorniški prostor. Podobno bi lahko rekli tudi za visokogorska smučišča. Tukaj pridem zopet do konfliktov percepcij ljudi, ki naravo pojmujejo vsak po svoje, a večinoma v interesu časa, v katerem živijo...   

Ko prečimo suho strugo hudourniškega potoka Krničar, se po nekaj strmih vložkih neposredno pod planino priključimo širši  poti, ki vodi z Bovca. Sonce se dviguje nad vrhove in se prikrade do planšarije. 

 Jutro postaja vse topleje. Še vedno skriti v sencah se odpravimo po markirani poti v smeri Prevale. Na višini 1380 m se na desni pokaže neizrazita stezica, ki vodi po trevah višje na izrazit prehod v grebenu Vratnega vrha. Sledimo možicom in se po nekaj sto metrih hoje pred meliščem obrnemo levo pod steno. V mehkih travah se stečina na trenutke izgublja, a je zahtevnost lahka, preglednost terena pa velika, tako da vedno najdeš prehod višje, čeprav tu in tam pogrešaš kakšnega možica. Kmalu na desni na višini ugledaš prehod med Vratnim vrhom in Jelenkom, nekakšen poraščen podor, imenovan Naklo. Na greben pristopimo čez melišče in po izraziti travnati gredi. V zgornjem delu od daleč strme trave ne delujejo več tako zahtevno, pregledamo in obhodimo votlino ter priplezamo na greben, kjer pa Lumpiju brezno, ki ga mora obhoditi ni prav nič všeč, zato postopek dvakrat ponovi. Vratni vrh pustimo za sabo ter se povzpnemo na Jelenk. Stoletne stopnice so vklesane v skalo, izgleda kot da so se še pred kratkim tukaj ždeli vojaki italijanskega polka in žugali bosanskim vojakom v avstrijski vojski na Rombonu. 

 Tiste, ki pričakujejo plezanje po grebenu, prehodi presenetijo. V živo skalo vklesane police na zahodni strani grebena dvesto metrov nad tlemi, delujejo impozantno. Ko dosežeš vrh Pri Banderi, se nahajaš v neposredni bližini enega najglobljih brezen na svetu - Čehi 2, ki se diskretno odpira na tej, z zgodovino okrvavljeni gori. Še vedno razmetane zarjavele bodeče žice, ki so kot ograja služile obrambi me nehote spomnijo na današnjo situacijo na naši južni meji in teoriji absurda današnje vladajoče strukture. Pri banderi je veličasen razglednik. Na severu se nad Prevalo razkazuje Prestreljenik, ki je nakakšna hišna gora vseh, ki pridejo kaninsko postajo D,  desno od Prevale pa Lopa, ki kraljuje na severu.  Ko se z Bandere spustimo  na sedlo, dosežemo planinsko pot, ki vodi s Kanina na Rombon. Po slabe pol ure hoje dosežemo križišče za Črnjelo, zavijemo levo in se napotimo k Veliki Černelski špici. Po melišču krenemo po označeni poti desno v smer vrha. Po petnajstih minutah hoje ugledamo nad sabo ostanke vojaške karavle na vrhu Male Č. špice, mi pa sledimo poti levo do neizrazito škrbine, kjer zavijemo levo in se skozi manjši skalni skok povzpnemo na trave in naprej do grebena na levi,odkoder se povzpnemo na vrh. Pod vrhom je moč opaziti travnato polico, kjer lahko nadaljuješ pot do Konjskih polic. Pes izbere vrh, čeprav mu na bolj izpostavljenem terenu ni preveč prijetno. Panorama je izredna, na jug,  kjer se razkazujejo gore na Sočo ter na sever, stnjene stmali Zahodnih Julijcev.

Nekje na vzhodu pa Rombon...

Vrnemo se po isti poti, nato pa po zgornjih poličkah prečimo MČŠ in si ogledamo muzej na prostem, rove in ostanke vojaških karavl visoko nad 2200 m.

 Vrnemo se po isti poti do sedla Pri banderi. Poti proti Prevali je več, izberemo pa tisto, ki najbolj ohranja višino in nas najhitreje prepelje pod Prestreljenik.

Do tja rabimo slabi dve uri, najprej se držimo severno od globeli Kotel in po južnih obronkih Lope po nekaj meliščih in trat dosežemo Prevalo, pred katerim na največjem balvanu ob poti opazimo spomeniško obeležje padlim iz soške fronte. Na Prestreljenik se povzpnemo brez pretirano težav, nekaj pozornosti pa je le potrebno na zadnjih nekaj metrov pred vrhom. Spustimo se do postaje D, nazaj v dolino pa kar po smučarski progi, ki se izkaže za sorazmerno udoben sestop, s katerim hitro dosežemo izhodišče. 

razdalja
19.1 km

max-min	min	max	gor	dol
1521 m	982 m	2503 m	2093 m	2053 m