Prvi pravi pogled na jug z vrhov Osorščice razkrije čarobnost otoka. Večinoma poraščen s tipično mediteransko makijo ob obalnem pasu in z dokaj gostimi predeli gozda deluje, kot do ga človek še ni uspel popolnoma ukrotiti. Če izvzamemo vzhodni del, kjer ob dokaj hitri cesti ljudje zidajo svoje moderne trdnjave, je zahodni del otoka tisti pravi, prvinski in kot nalašč primeren za robinsonstvo.
V marcu kar stežka koga srečaš na poteh po otoku. Navzlic prvotnemu vtisu neprehodnosti je ta kraj prijazen, zanimivo razgiban in zelo raznolik. In ko nanj stopi četica srednješolcev, je vse pripravljeno za klasično avanturo v naravi. Nekakšna pojdizmanogremomiposvoje varianta...Dijaki so morali premagati dobrih 25 kilometrov poti. Že takoj na začetku so mepijevci spoznali pomembnost veščine orientiranja. Navidez lahko ni nikoli zares preprosto v tako poraslem svetu, kjer se moraš na slabo markiranem terenu dostikrat odločati po občutku in predvsem ne hiteti. Najprej so se z Osorja povzpeli na greben Osorščice. Sodeč po panoramskih fotografijah sklepam, da je razgled ponujal tisto v presežkih. Topla oblačila zjutraj je zamenjavala sončna krama in iskanje dodatne količine vode. Iz mrzlega jutra, ki smo ga še skupaj doživeli v šotorih, je hitro sonce opravilo svoje. Medtem sva z Alenko poskrbela za logistiko in šla na škraping na zahodno obalo Osorščice, kjer sem preveril ustreznost terena za prihodnje odprave.Tam še nisem hodil. Pri KT 8 sem s sedla stekel k uvali Tuhin. Najprej na jug mimo uval Maračeva in Kriška vse do kraja, kjer se naj bi končal prvi dan avanture. Čudovit škraping, na vsakih pol kilometra pa ob obali ugledam skrite robinsonske hiške, ki v poletnem času služijo večinoma v turistične namene. Z Alenko in Lumpijem se srečam v uvali Vinodarska. Skupaj nadaljujemo proti severu mimo čudovitih zalivov okoli polotoka Krivica do uvale Tomožina. Škraping je dostikrat prekinjen in se zaradi strmega terena moramo prebijati skozi makijo nad obalo, kar mi pusti kar nekaj površinskih ran na koži, ko se sam podcenjevalno prebijam skoznjo kar v kopalkah. Pri uvali Tomožina pridemo na markirano pot in nato nazaj na sedlo na KT 8, kjer, kot da bi se zmenili, srečamo mepijevce, ki prihajajo po grebenu. Več o vsem, kar so doživljali pa opisuje v nadaljevanju Domen v kroniki...
"
